Parni busi so stari že 2 stoletji
2 stoletji motornega prevoza
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
23.04.2021 00:14

Zmotno je razmišljanje, da se je cestni transport s pogonom začel šele z iznajdbo avtomobila 1886.

Artur Švarc

Avtomobil je le izboljšal vrsto pogona, ki je omogočil, da je postala vožnja primernejša za posameznika. Za razodetje pa lahko gremo vsaj še 50 let v preteklost. Watt je parni stroj izumil leta 1775 in ta ni obtičal le v tekstilnih tovarnah ali pol stoletja pozneje na železnicah, kot imamo morda postavljeno v podzavesti. Še več, prva avtonomna vozila datirajo še v čas pred parnim strojem, poganjalo pa jih je vse mogoče, od navite vzmeti ali stisnjenega zraka. A o tem kdaj drugič.

Težava parnega stroja je predvsem neekonomičnost in velikost. Kar pa ni preprečilo izumiteljev, da so jih uporabili tudi na cestnih vozilih in to ne le kot prototipe, pač pa v čisto pravi komercialni rabi.

Walter Hancock (1799 – 1852) je bil angleški izumitelj zgodnje Viktorijanske dobe, a njegov glavni izum je prišel v rabo še pred tem. Walter je bil mlajši brat Thomasa Hancocka, ki je razvil postopek gumiranja z zmanjševanjem viskoznosti kavčuka.

Med letoma 1824 in 1836 je Hancock konstruiral vrsto parno gnanih vozil. 1827 je patentiral parni bojler s komorami, ločenimi s tankimi kovinskimi ploščami, ki so preprečevale, da bi ob prevelikem pritisku eksplodirale. Hancock ni bil pionir cestnih »lokomotiv«, je pa bil daleč najbolj uspešen. Njegovo uvajanje cestnih omnibusov na paro sovpada z uvedbo železnic na Otoku.

1829 je naredil majhen 10-sedežni bus z imenom Infant, ki je 1931 začel redno progo med Strafordom in centrom Londona. Infant je nato 31. oktobra 1832 odpeljal tudi testno vožnjo na južno obalo Britanije. Kmalu je to postala dobičkonosna redna linija, prva v Britaniji, hkrati pa je Infant zmogel tudi zaledenel 5-stopinjski klanec, ki ga konjske vprege niso.

22. aprila 1833 je Hancockov omnibus začel voziti med London Wallom in Paddingtonom čez Islington. Bil je to prvo mehansko gnano vozilo, namensko narejeno za prevoz večjega števila potnikov. Enterprise je imel kar nekaj lastnosti, ki so bile inovativne tudi po današnjih standardih. Motor je bil obešen na listnate vzmeti vzdolž celotnega vozila, os pa je bila obešena na nihajnih rokah, od motorja na pogonska kolesa pa je moč prenašala veriga. Zadnja os je prenašala tudi poseben centrifugalni vpihovalnik, ki je potiskal zrak v gorilnik, neke vrste pra-kompresor.

Z Enterprisom so upravljali trije ljudje. Voznik je sedel spredaj in je skrbel za krmiljenje in to z volanom in ne ročico in s posebnim ventilom skrbel za hitrost. Drugi človek je v majhnem prostoru na zadku vozila med bojlerjem in motorjem skrbel za nivo vode in vklopil vzvratno prestavo (!), če so jo potrebovali. Tretji je stal na platformi zadaj in skrbel za kurjenje in zaviranje preko ročice, ki je blokirala eno od zadnjih koles. Ni pa znano, kako so ti trije možakarji komunicirali med sabo.

Javna proga se je končala po sporu Hancocka in Paddingtona, Hancock pa je med 1933 in 1940 upravljal s svojo firmo za prevoze, kjer so vozili busi z imeni Era I, Era II, Autosy in German drag.

1836 je Hancock predstavil 22-sedežni Automation, ki je odpeljal več kot 700 voženj med Londonom in Paddingtonom, Londonom in Islingtonom in Moorgatom in Stratfordom, vsega skupaj več kot 12 tisoč potnikov in s povprečno hitrostjo do 24 km/h, končna hitrost pa je bila 35 km/h.

1840 se je pionirska doba avtonomnih prevozov končala in velikanske cestne takse so izumitelje odvrnile od parnega pogona, razen na železnicah. Hancock je dvignil roke od svojih izumov in nastopila je doba busov s konjskimi vpregami.

Hancock je vodil statistiko svojih prevozov. Skupaj so odvozili 6800 kilometrov, prepeljali 12.761 potnikov, za prevoz pa so porabili 165 ton koksa. Dnevno je vozilo v povprečju vozilo 5 ur in 17 minut, povprečna vožnja od Moorgata do Paddingtona (14 km) pa je trajala uro in 10 minut.

Vzdevek:

Prijava omogoča lažje komentiranje.
© Copyright 2017-2021 NjenAvto