Romantična aerodinamična utopija Tretjega rajha
Schloerwagen
Romantična aerodinamična utopija Tretjega rajha
Sledi nam na
  
Deli zgodbo na
03.12.2021 09:00

V tridesetih letih je postalo jasno, da škatlasti avtomobili porabijo več goriva in dosegajo nižje hitrosti, zato je polje aerodinamike pridobivalo na veljavi.

Artur Švarc

Pri nekaterih poskusih je šlo celo v ekstreme in takšen je eden prvih popolnoma aerodinamičnih avtomobilov, Schloerwagen. Pod njega se je podpisal nemški inženir Karl Schloer, ki mu je uspelo sestaviti ultra aerodinamičen avto v obliki kapljice.

Zanj je njegov avtor upal, da bo postal avtocestna križarka prihodnosti, zaradi oblike je postavil tudi nekaj rekordov, a potem je vse skupaj propadlo v velikem slogu.

Schloer je bil nemški inženir, ki je deloval na inštitutu Aerodynamischen Versuchsanstalt, AVA, ki je 1997 postal Nemški vesoljski center, DLR, stoji pa Gotttingenu. Schloer se je ukvarjal z aerodinamiko letal, svoje znanje pa je želel prenesti tudi na ceste, sploh hitro rastoče nemško omrežje avtocest. Ideja ustvariti potniško vozilo z minimalnim uporom za avtoceste se je zdela vsekakor smiselna.

Romantična aerodinamična utopija Tretjega rajha

Schloer je prve skice za avto, ki je črpal inspiracijo iz letalskega krila, narisal že 1936. S podporo inštituta je sestavil model za vetrovnik, ki je pokazal spektakularen koeficient upora le 0.11. Ker se njegova vizija potrdila, se je lotil izdelave prototipa. Zanj je uporabil šasijo Mercedesa 170 H z neodvisnim vzmetenjem in zadaj postavljenim motorjem. Karoserijo so iz aluminija naredili pri Ludewigu v Essnu, zaobljena okna pa so bila z robovi zlita z zunanjostjo.

V dolžino je avto meril 4,3 metra, širok je bil 2,1 metra in visok 1,48 metra, medosna razdalja je merila 2,1 metra, v notranjosti pa je lahko sedelo sedem ljudi, šofer pa je sedel spredaj in na sredi.

V praksi se je pokazalo, da je končni izdelek imel višji koeficient upora, 0,18, kar pa je bilo še vedno odlično. Udobje potnikov je bilo na drugem mestu, saj je bilo vse podrejeno aerodinamiki in učinkovitosti. Testi so pokazali občutno višje hitrosti in manjšo porabo kot donor, iz katerega je bila narejena osnova. Najvišja uradno izmerjena hitrost je bila 135 km/h, neuradno pa kar 146 km/h.

Avto so uradno pokazali na Berlinskem avtosalonu 1939, kjer je takoj dobil vzdevek Jajce iz Gottingena, nad obliko pa ljudje niso bili preveč navdušeni, kljub temu, da je bil izjemno učinkovit. Tudi vozne lastnosti niso bile ravno obetavne, saj je Schloerwagen podedoval tendenco 170 H do plesanja zadka, v stranskem vetru pa se je pokazal za zelo nestabilnega.

Romantična aerodinamična utopija Tretjega rajha

K Schloerovi ideji ni pomagal niti izbruh 2. svetovne vojne. Prototip so shranili na inštitutu, iz njega pa so pobrali volan in sedeže. Še pred tem so inženirji nekje staknili ruski letalski motor M-11 s 135 KM in ga namestili na zadek ter z njim opravili nekaj testov.

Schloer se je po koncu vojne trudil, da bi dobil avto nazaj, inštitut je bil pod upravo britanske vojaške administracije, vendar je avgusta 1948 dokončno izginil. Najverjetneje ga je nekdo odvlekel in razstavil na dele.

2014 so na inštitutu DLR v spomin na 75-letnico Schloerwagna izdelal model v razmerju 1:5 in ga testirali v vetrovniku. Rezultati so bili osupljivi. Kar pa se tiče današnjega časa, v Nemčiji nastajata kar dve repliki, prva naj bi luč sveta ugledala že čez nekaj mesecev.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
© Copyright 1999-2021 Avtomanija